Zapri
2000 Maribor Betnavska cesta 116
040 884 243 info@permakulturni-institut.si

Ekosistemski način pridelave hrane

Ekosistemski način pridelave hrane

Kmetija, farma, polje, vrt oziroma območja, kjer pridelujemo hrano, so del narave, del naravnega ekosistema. Vendar pa večina ljudi misli, da je kmetija ločena od naravnega ekosistema. Zato potekajo nenehni boji med konvencionalno pridelavo hrane in naravo. Izjema ni niti ekološka pridelava hrane. S svojimi metodami proizvodnje hrane konvencionalna agronomija degradira okolje in to želi narava nenehno popravljati. Zato vzklijejo pionirske vrste rastlin, ki prve naselijo degradirana območja, kjer vladajo pomanjkanje dostopnih hranil, suša in močna erozija. Pionirske vrste želijo ta degradirana območja stabilizirati in pripraviti življenjski prostor za sukcesivne vrste, ki jim sledijo. Sukcesivne vrste so neprilagojene na pomanjkanje hranil, sušo, zbita tla in druge dejavnike degradiranega okolja. So občutljivejše vrste organizmov in velika večina naših kulturnih rastlin je prav takih. Pionirske vrste imajo v konvencionalni agronomiji naziv pleveli, proti katerim se konvencionalni kmetje nenehno bojujejo. Ta boj terja ogromne količine energije in strupov. Ekosistemski način pridelave takšne pionirske vrste jemlje kot pokazatelje določenih pomanjkljivosti v sistemu in kot koristne sodelavce, s katerimi izboljšujemo rodovitnost in produktivnost določenega sistema.

Fitofarmacevtskih sredstev v ekosistemskem načinu proizvodnje hrane ne uporabljamo, saj so škodljiva za vse organizme in ne samo za tiste, ki so jim namenjena. Prav tako ne uporabljamo ekoloških sredstev za zatiranje škodljivcev. Ta sredstva tudi niso vrstno specifična, temveč vplivajo na ogromno vrst, med drugim tudi na koristne organizme. Namesto tega raje uporabljamo žive organizme in njihove medsebojne interakcije. Tukaj mislimo tako na mikroorganizme kot tudi na rastline in živali. Slednje so lahko zelo učinkovite zatiralke škodljivcev.

Umetna gnojila so strup za ekosisteme in povrh vsega negativno vplivajo na rastline, za katere se uporabljajo. Rastline sicer hitro rastejo, vendar so imunsko zelo oslabljene. Takšne rastline hitro napadejo škodljivci. Ekosistemski način ne potrebuje umetnih gnojil, saj se zavedamo, da ima vsaka prst na tem planetu ogromne količine hranil. Ta hranila pa je samo treba narediti dostopna rastlinam. Tukaj priskočijo na pomoč živa bitja, ki poskrbijo za dostopnost hranil, kot to počnejo v naravnih ekosistemih že milijone let.

V ekosistemskem načinu pridelave hrane se želimo čim bolj približati delovanju naravnih ekosistemov, kjer je ogromno različnih organizmov in koristnih povezav med njimi. Kjer se zaradi delovanja živih bitij rodovitnost in donosnost sistema iz leta v leto povečuje. Zaradi tega ekosistemski način pridelave ni zgolj trajnosten, temveč tudi regenerativen. Kar pomeni, da lahko degradirana območja povrnemo v rodovitne in biološko pestre ekosisteme. Ekosistemski način pridelave ne pozna monokultur. Prisotna je biološka raznolikost vrst, ki so med seboj v pozitivnih odnosih.

Vse je skrbno načrtovano, saj lahko naključna izbira vrst pripelje do negativnih interakcij med njimi. Primer takšne negativne interakcije dobimo, če sadimo jablane in orehe drug zraven drugega. Oreh s svojimi alelopatskimi snovmi zavira rast jablane. Tako jablane, ki so posajene zraven oreha, hirajo ali celo propadejo. Situacija se popolnoma spremeni, če mednju posadimo robinijo. Oreh na robinijo nima nobenih negativnih vplivov, robinija pa pozitivno vpliva na rast oreha. Robinija prepreči negativno delovanje oreha na jablano in sama pozitivno vpliva na rast in razvoj slednje. Jablana nima negativnega vpliva na robinijo.

Pomembno je tudi načrtovanje strateške komponente v sistemu. To pomeni, da ob pravem času ali v primernem časovnem obdobju v sistem dodamo določene vrste. Pomembno je tudi, kako dolgo bomo te vrste pustili v sistemu. Znan primer je skupna vzgoja rac in riža. Race se dodajo na riževo polje, šele ko so sadike riža dovolj velike, da jih race s svojim početjem ne izruvajo. Obenem moramo paziti, da dodamo race na riževo polje v točno določeni starosti. Tako riž in race rastejo in bivajo sočasno na istem prostoru. Race moramo v pravem trenutku odstraniti s polja, saj bi v nasprotnem primeru pojedle pridelek riža.

Ekosistemski način proizvodnje kulturnih rastlin izvzema oranje, prekopavanje ali kakršno koli obračanje zemlje. S takšnimi dejanji uničimo organizme v tleh in njihove medsebojne povezave, povzročamo erozijo zemlje, tla se zbijajo in postajajo slabo zračna, zemlja je izpostavljena negativnim vremenskim vplivom itd. Mikroorganizmi in ostala živa bitja, ki živijo v tleh, so tisti dejavniki, ki vplivajo na rahlost tal, njeno zračnost, dostopnost hranil rastlinam, infiltracijo vode, preprečevanje erozije itd. Zato zemlje ne obračamo, temveč dodajamo biološko aktiven kompost, kompostne čaje, biooglje in druge z mikroorganizmi bogate pripravke. Zemljo pokrivamo z zastirko, da ni izpostavljena vremenskim vplivom.

Že pred nekaj leti je začela Ameriška državna služba za agronomijo (USDA) promovirati koristnost sistemov proizvodnje kulturnih rastlin brez oranja. Tudi Združeni narodi (UN) so napovedali, da sodobna konvencionalna agronomija ni več sposobna proizvajati količin hrane, ki jih potrebujemo, da nahranimo svet. To bo možno doseči samo z agroekologijo.

Zaradi raznolikosti organizmov (rastline, živali in mikroorganizmi) ter številnih povezav med njimi dosega ekosistemski način pridelave višje donose. Pridelana hrana pa je bolj kakovostna in polna hranil.

Dodaj komentar

Your email address will not be published. Required fields are marked *